Zaupam vase
Včasih že vemo, česa smo sposobni, pa tega zavedanja ne živimo v vsakdanjih situacijah.
O tem, kako sem začela prepoznavati svoje dvome in bolj zavestno delovati iz zaupanja vase.
Zaupam vase
»A ti veš, da si res dobra v tem, kar počneš?«
To vprašanje sem slišala pred nekaj tedni, v enem prav posebnem trenutku. In od takrat mi odmeva v glavi.
Ja, nekako sem vedela.
Vedela sem, da sem sposobna, da sem srčna, da imam svoje kvalitete in vse, kar potrebujem za uspeh. S tem delom sebe sem bila že večkrat v stiku.
Nisem pa se zavedala, kako zelo je to vedenje potisnjeno v ozadje mojega vsakdana.
Zato sem se začela opazovati. Kako razmišljam, kako se odzivam, kako sprejemam odločitve, kako se držim, čemu namenjam svojo energijo.
Ali res živim kot ženska, ki ve, da je dobra v tem, kar počne?
No … ne ravno.
Kdo je ta ženska?
Nekega dne sem si vzela čas, odprla zvezek in začela pisati.
Kako se počutim, ko vem, da sem dobra, sposobna, uspešna, bogata? Kako razmišljam? Kako govorim? Kako se odzivam na ljudi in situacije? Kaj počnem in česa ne?
Izkazalo se je, da že imam vse odgovore.
Točno sem vedela, kakšna je ta ženska.
Še bolj zanimivo pa je bilo spoznanje, koliko tega že živim.
To sem jaz. Na tiste dobre dni.
Ko ne dovolim, da me vodi dvom. Ko ne izgubljam energije za nepotrebne stvari. Ko si vzamem čas zase in za to, da se zares dobro počutim. Ko prisluhnem drugim, a se na koncu odločam iz sebe.
Vse to že znam. Samo ne počnem vedno.
In tako sem se odločila, da bom začela.
Kaj se je spremenilo?
Družabna omrežja uporabljam jaz. Ne ona mene.
Že dolgo sem čutila, kako me družabna omrežja srkajo vase.
Vsak trenutek dolgčasa je bil priložnost, da posežem po telefonu in malo poskrolam. In potem še malo.
Pa sem aplikacije preprosto izbrisala s telefona.
Še vedno uporabljam družabna omrežja, tudi za svoje delo. Ampak zdaj se odločim, kdaj jih odprem in zakaj.
Ne dovoljujem, da je vsak prost trenutek čas, ki ga zapolnim z vsebinami, ki me pravzaprav ne podpirajo.
Več časa namenjam sebi
Zjutraj in zvečer si vzamem več časa za nego in urejanje. Da se v miru pripravim na dan in ga tudi zaključim.
Začela sem se urejati celo za doma. Zase. Ker mi je všeč, kako se počutim, ko si namenim ta čas.
Z ljudmi sem bolj sproščena
Ko grem v svet, sem prijazna, spoštljiva, umirjena. V sebi.
Z ljudmi se pogovarjam sproščeno in odprto. Ne kot da je od vsake interakcije odvisna moja usoda.
Ni mi treba nikogar prepričevati o svoji vrednosti.
Rada slišim različne poglede, a se na koncu odločam iz sebe. Zaupam svoji presoji in sem pripravljena sprejeti posledice svojih odločitev.
Dovolim si več poguma
Vse pogosteje naredim kaj, kar bi se mi še nedolgo nazaj zdelo nenavadno ali nepričakovano.
Ne razmišljam več toliko o tem, kaj lahko izgubim, če poskusim.
Kaj pa, če mi uspe? Kaj pa, če odkrijem nekaj čudovitega?
In če ne? Bom pač imela novo izkušnjo.
Pri delu bolj uživam
Vem, kaj moram narediti, in se tega lotim.
Bolj odločno, z manj dvoma in manj potrebe po neskončnem popravljanju.
Prej sem zadovoljna z rezultatom. Ne zato, ker bi znižala svoja merila, ampak ker znam prepoznati, kdaj je nekaj dovolj dobro.
Vse bolj uživam v procesu, končni rezultati pa me vse manj obremenjujejo.
Še vedno imam cilje (zdaj še večje in končno se zdijo dosegljivi). Ampak ni treba, da je vse moje zadovoljstvo odvisno od njihove uresničitve.
Učim se ne početi ničesar
Tole je zame nekaj povsem novega.
Učim se počivati tako, da resnično ničesar ne počnem.
Niti ne berem. Niti ne izvajam kakšne koristne vaje za sproščanje.
Enostavno se uležem.
In sem.
No, poskušam. Moja glava trenutno še precej drdra.
Težko je, ker je tako novo. Hkrati pa zabavno in, kot čutim, nujno potrebno. Ker se sicer preprosto ne znam ustaviti.
Po dolgih letih sem ponovno začela meditirati. Enostavno sedeti v tišini in prisotnosti s seboj, brez pričakovanj.
In potem so tu še fikcijski romani, ki me popolnoma odnesejo.
Branje, brez kakršnekoli produktivnosti?!
Včasih sem si tega dovolila veliko. Ampak to je bilo, preden sem postala uspešna. 🙂
Zdaj pa … Vedno bi se našlo kaj koristnejšega. Pa si vseeno dovolim početi stvari samo zato, ker v njih uživam.
Drugače se prehranjujem
Gibanje je že dolgo del mojega vsakdana. Je moj način življenja.
S prehranjevanjem pa sem imela leta in leta precej zapleten odnos. Čustveno prenajedanje, odrekanje, nihanje med tem, kaj bi morala, in tem, kaj si želim.
Zdaj hrano izbiram bolj zavestno. Učim se o njej, o svojem telesu in njegovih potrebah.
Ne odrekam se stvarem, v katerih uživam, in ne želim več v ekstreme.
V resnici že dolgo vem, kaj me podpira in kaj ne, samo odločiti sem se morala, da temu zares sledim.
Tudi denar vidim nekoliko drugače
Že leta me spremlja prepričanje, da potrebujem stabilen zaslužek.
In prav zanimivo je, da sem ga skozi leta redko imela. Kadar sem ga, pa običajno ne dlje kot nekaj mesecev.
Ampak ko pogledam nazaj, vidim še nekaj.
Denarja sem vedno imela dovolj. Več kot dovolj.
Prihajal je na najrazličnejše, včasih res precej neobičajne načine. Pa vendar mi nikoli ni zares nič manjkalo.
Seveda si še vedno želim stabilnega zaslužka. Ampak zakaj bi morala biti moja notranja varnost odvisna izključno od tega?
Lahko si prizadevam za večjo finančno stabilnost in hkrati prepoznam, da sem bila doslej vedno preskrbljena.
Tudi to je zame nova perspektiva.
Ni mi treba čakati
Zadnje dni se počutim fenomenalno.
Ne zato, ker bi se moje življenje čez noč popolnoma spremenilo. Ampak ker sem začela drugače živeti življenje, ki ga že imam.
In ko pogledam vse te spremembe, ugotavljam, da pravzaprav niso nič posebnega.
Samo majhne vsakodnevne odločitve.
Kako preživljam svoj čas. Kako skrbim zase. Kako delam, počivam, komuniciram, sprejemam odločitve.
In predvsem, iz kakšnega odnosa do sebe vse to počnem.
Seveda ne trdim, da nikoli več ne bom podvomila vase. Ali da bom od zdaj naprej vedno ravnala tako, kot si želim.
Ampak vedno bolj prepoznavam, kdaj me vodi dvom in kdaj zaupanje.
In ugotavljam, da mi ni treba čakati na določene rezultate, da bi si dovolila biti zadovoljna s seboj.
Ni mi treba šele postati ženska, kakršna si želim biti. Veliko tega že sem, nekateri deli pa potrebujejo le malce vaje.
Samo dovoliti sem si morala, da to živim.
In če bi tudi ti zares vedela oziroma vedel, da si sposobna, vredna in dovolj dobra oseba …