Omejujoča prepričanja – kaj nezavedno sprejemamo?
Na poti osebne in duhovne rasti sem z odprtim srcem sprejemala nove izkušnje, poglede in spoznanja. Dolgo pa se nisem zavedala, koliko prepričanj drugih ljudi sem ob tem vzela za svoja. Danes razumem, kako dragoceno je zavedanje, ki nam omogoča, da ostajamo odprti in hkrati sami izbiramo, kaj bomo sprejeli.
Kaj vse sprejmemo, ne da bi se tega zavedali?
Ko sem pred leti začela raziskovati svet osebne in duhovne rasti, pravzaprav nisem vedela, kaj iščem. Vedela sem le, da s svojim dotedanjim življenjem nisem zadovoljna in da si želim nekaj drugačnega.
Odprl se mi je povsem nov svet. Obredi, delavnice, razširjena stanja zavesti, globoki pogovori in ljudje, ki so na svoji poti prehodili že veliko več kot jaz.
Nekatere sem doživljala skoraj kot sveta bitja. Zdelo se mi je, da vedo nekaj, česar jaz še ne vem. Da razumejo življenje na način, ki mi še ni dostopen.
In tako sem poslušala. Se odpirala. Sprejemala.
Veliko bolj, kot sem se takrat zavedala.
Ko odprtost pomeni tudi sprejemanje
V prostorih, namenjenih osebni rasti, pogosto ustvarjamo pogoje, v katerih si dovolimo odložiti vsakdanje vloge, se sprostiti in odpreti novim izkušnjam.
Prav v tem vidim njihovo dragocenost. Lahko nam odstrejo širino, ki je v običajnem vsakdanu morda niti ne zaznamo.
Toda ob izkušnjah sprejemamo tudi besede.
Nekdo pove svoje spoznanje. Nekdo drug razloži, kaj naj bi pomenilo določeno doživetje. Slišimo razlage o odnosih, vzorcih, travmah, energijah, življenjskih lekcijah …
In ker smo odprti, ker zaupamo prostoru in ljudem, lahko te besede v nas dobijo precej večjo težo, kot bi jo imele sicer.
Sploh v razširjenih stanjih zavesti, ko je naše doživljanje lahko izjemno intenzivno.
Pri tem sploh ni nujno, da nam kaj pove vodja obreda ali mentor. Včasih je dovolj že pogovor s soudeležencem.
Vsakdo od nas govori skozi svoje izkušnje in razumevanje sveta. Tudi kadar govori z največ ljubezni in najboljšimi nameni.
A tega, da poslušamo pogled nekoga drugega, se še lahko zavedamo. Veliko težje pa opazimo trenutek, ko ga začnemo doživljati kot svojega.
Ko tuje razlage postanejo naše
Danes vidim, koliko prepričanj sem v preteklih letih sprejela, ne da bi se tega sploh zavedala.
Razlage o tem, kaj je z menoj narobe. Kaj moram pri sebi razrešiti. Kaj pomenijo moji občutki, odnosi in življenjske okoliščine.
In bolj ko sem raziskovala, več je bilo stvari, ki naj bi jih morala predelati, razumeti ali spremeniti.
Namesto da bi se počutila vse bolj svobodno, sem se pogosto počutila vse bolj obremenjeno.
Takrat nisem prepoznala, koliko mojega doživljanja oblikujejo tudi prepričanja, ki sem jih prevzela od drugih.
Nisem se zavestno odločala, ali jih želim sprejeti.
Sploh nisem vedela, da jih sprejemam.
In prav to se mi danes zdi vredno pozornosti.
Kako naj izbiram, kaj bom vzela za svoje, če se niti ne zavedam, da nekaj sprejemam?
Čas, ki ga potrebuje izkušnja
Moje življenje se je pozneje korenito spremenilo. Znašla sem se pred povsem novimi okoliščinami, v katerih sem morala na novo oblikovati svoj vsakdan, delo, dom in odnos do sebe.
Veliko časa sem preživela sama.
In prav ta čas mi je omogočil, da sem začela drugače slišati sebe.
Ne znam povedati, kdaj in kako so posamezna prepričanja izgubila svojo moč. Nekaterih se danes verjetno niti ne spomnim več. Vem pa, da se je moj odnos do sebe in do besed drugih ljudi močno spremenil.
Danes še vedno rada obiskujem prostore, namenjene raziskovanju sebe. V njih se počutim varno, odprto in veliko bolj sproščeno.
Le da imam zdaj, kot se rada pošalim, nekoliko boljšo polprepustno membrano. 🙂
Lahko prisluhnem nečemu, kar me nagovori, ne da bi morala takoj vedeti, ali to velja tudi zame.
Lahko me nekdo navdihne, mi ponudi nov pogled ali opazi nekaj, česar sama še nisem prepoznala.
In lahko temu pustim čas.
To se mi zdi še posebej dragoceno pri globokih doživetjih.
Včasih se njihove razsežnosti pokažejo šele veliko pozneje. Ko se izkušnja počasi umešča v naše življenje, dobiva nove pomene in nam razkriva nekaj, česar v trenutku doživljanja še nismo mogli razumeti.
Če nam nekdo prehitro pove, kaj naša izkušnja pomeni, se lahko zgodi, da jo začnemo raziskovati skozi njegovo razlago.
Morda nam bo koristila. Morda ne.
Toda zakaj si ne bi najprej dovolili, da nam izkušnja spregovori po svoje?
Odgovori, vprašanja in svoboda izbire
Danes pri svojem delu z ljudmi ne čutim več potrebe, da bi jim ponujala odgovore.
Veliko raje postavljam vprašanja.
Takšna, ob katerih lahko človek sam prepozna nekaj, kar je bilo morda ves čas prisotno, pa tega še ni opazil.
To ne pomeni, da drugi ne morejo videti nečesa, česar sami ne vidimo. Seveda lahko. Tudi sama še vedno doživim trenutke, ko me pogled drugega človeka preseneti ali mi odpre povsem novo razumevanje.
Toda njegov pogled ni nujno tudi moja resnica.
In prav tako moje razumevanje ni nujno resnica nekoga drugega.
Ko se tega zavedam, lahko sprejemam drugače. Z več svobode. Brez potrebe, da bi se zaprla pred novimi pogledi, in brez občutka, da moram vsakega vzeti za svojega.
Odprto srce in zavedanje
Pred kratkim sem ob nekem pogovoru začutila močno željo, da bi človeka, ki je poslušal, spomnila, naj bo pozoren na besede, ki jih sprejema.
Šele pozneje sem prepoznala, da me je situacija verjetno tako nagovorila prav zaradi moje lastne izkušnje.
Dolgo sem bila človek, ki je z odprtim srcem sprejemal veliko več, kot je vedel.
Danes sem za to pot hvaležna. Tudi za vse tisto, kar sem kasneje odložila.
Ob tem pa bi rada nekaj položila na srce tudi tistim, ki svoje izkušnje, spoznanja in razumevanje delijo z drugimi. Najprej prisluhnimo sami sebi. Kaj pravzaprav sporočamo? Iz kakšnih prepričanj izhajamo? In ali govorimo o svoji izkušnji ali nekomu drugemu razlagamo njegovo?
Tudi sama se tega še učim. Včasih lahko že s tem, da svoje spoznanje ponudimo kot možnost in ne kot resnico, drugemu pustimo veliko več prostora za njegovo lastno raziskovanje.
In prav zato se mi zdi zavedanje tako dragoceno.
Da ob globokih izkušnjah, iskrenih pogovorih in dobronamernih nasvetih opazimo, kaj se v nas dogaja. Pa naj bomo tisti, ki govorimo, ali tisti, ki poslušamo.
Lahko odprem srce, prisluhnem, začutim in sprejmem izkušnjo. Ne da bi morala za svojo sprejeti tudi vsako razlago, ki jo ob njej slišim.
Tako, verjamem, se odpre še več prostora za tisto, kar je zares moje.