Ljubezen ≠ bližina.
Ali lahko nekoga iskreno ljubimo in spoštujemo, pa si kljub temu ne želimo njegove bližine? Pogosto se nam zdi, da moramo svojo potrebo po samoti ali razdalji upravičiti, kot da sama po sebi ni dovolj. A kaj, če ljubezen ne zahteva bližine in sprejemanje drugega ne pomeni, da moramo pri tem preslišati sebe?
Lahko te imam rada. In si ne želim tvoje bližine.
Včasih mi preprosto ni do družbe. Tudi tistih ljudi ne, ki jih imam rada, se z njimi dobro razumem in si želim, da ostanejo del mojega vsakdana.
Samo ne ves čas.
Pridejo obdobja, ko potrebujem več časa zase. In čeprav to vem, si ga ne vzamem vedno brez slabe vesti.
Takrat se v moji glavi začne dogajati marsikaj. Naenkrat opazim vse razlike med nami, vse, kar me pri kom moti, in stvari, ki jim sicer ne posvečam posebne pozornosti. Iz povsem običajne potrebe po samoti nastane cela zgodba o odnosih.
Kot da bi potrebovala tehtnejši razlog, da si vzamem čas zase.
V resnici pa mi ni treba z nikomer imeti težave, da bi si želela biti sama.
Ko si bližine ne želim
Obstaja pa tudi drugačna izkušnja. Takšna, ko ne gre za začasno potrebo po samoti, temveč za jasno zavedanje, da mi bližina določenega človeka ne ustreza.
Življenjske okoliščine nas včasih povezujejo z ljudmi, s katerimi si sicer ne bi izbrali preživljati časa. Stik ostaja, čeprav si bližine ne želimo.
In prav tu sem se srečala z notranjim neskladjem.
Na eni strani lahko človeka razumem, sprejemam in do njega čutim iskreno ljubezen. Na drugi strani pa se v njegovi fizični bližini ne počutim dobro.
Dolgo sem se spraševala, zakaj mi vse razumevanje in delo na sebi ne omogočata, da bi bila v takšnem odnosu sproščena.
Kot da bi morala svoje občutke preseči, da bi lahko rekla, da človeka zares sprejemam.
Danes raje iščem način komunikacije, ki je spoštljiv do drugega in hkrati ustreza meni. Včasih to pomeni tudi več fizične razdalje.
Sprejemanje ni obveznost bližine
Ob teh izkušnjah sem začela prepoznavati, kako pogosto sprejemanje človeka enačimo z željo po njegovi družbi.
Zame sprejemanje pomeni, da človeku dovolim biti to, kar je. Ni mi treba odobravati njegovih odločitev ali se strinjati z njegovimi pogledi. Prav tako ne potrebujem, da se zaradi mene spremeni.
Toda enako svobodo lahko dovolim tudi sebi.
Zakaj potem tako pogosto iščemo opravičilo za svojo željo po razdalji? Kot da bi moral drugi človek narediti nekaj narobe, da bi si smeli vzeti prostor zase.
Pri tem nas lahko ovira tudi občutek krivde. Poznamo bolečino zavrnitve in je ne želimo povzročiti drugemu. Zato včasih vztrajamo v bližini, ki si je ne želimo, ali pa se odpovemo času zase.
A kaj s tem pravzaprav sporočamo? In komu?
Kaj pa osebna rast?
Dolgo sem imela predstavo, da bi morala z dovolj dela na sebi doseči točko, ko me določeni odnosi ne bi več spravljali v nelagodje.
Da bi se moralo moje razumevanje drugega človeka sčasoma pokazati tudi v tem, da sem ob njem povsem sproščena.
Toda ali je to res merilo osebne rasti?
Morda se ta kaže tudi v sposobnosti, da prepoznamo, kdaj ravnamo proti sebi. Da nehamo slediti predstavam o tem, kako bi morala delovati zrela, zavestna oseba, in začnemo bolj zaupati lastnemu doživljanju.
Ne da bi zaradi tega potrebovali krivca.
Svoboda brez obsojanja
Ko si dovolimo izbrati bližino ali razdaljo brez iskanja napak v drugih, se spremeni tudi naš pogled nanje.
Ni nam jih treba razvrščati na dobre in slabe, da bi upravičili svoje odločitve. Lahko jih vidimo kot ljudi s svojimi zgodbami, izkušnjami in načini doživljanja sveta.
Morda je prav v tem nekaj osvobajajočega. Da lahko ostajamo zvesti sebi, ne da bi od drugih zahtevali, da so drugačni.
Lahko te vidim. Lahko te razumem. Lahko te ljubim takšnega, kot si. In si hkrati ne želim tvoje bližine.
Eno ne izključuje drugega.