Let's do less - počnimo manj
Lenoba ima precej slab sloves. Početi nič, ko bi lahko počela nekaj. Ne izkoristiti časa. Ne biti produktivna. Ne spraviti se k stvari, čeprav bi se »morala«. Danes na vse to gledam precej drugače. Vedno bolj namreč ugotavljam, koliko se začne dogajati ravno takrat, ko se ustavim. Ko ne delam. Ko ne ustvarjam. Ko nikamor ne hitim. Ko samo sem. Kaj pa, če »lenoba« ni nekaj, česar bi se morali bati, ampak prostor, v katerem se ponovno srečamo s sabo? In kaj, če manj početja ne pomeni manj življenja – ampak ravno obratno?
Kaj me je družba naučila o lenobi in zakaj danes vedno bolj verjamem v manj
Dolgo sem imela precej jasno predstavo o tem, kaj pomeni biti lena.
Če imaš čas in ga ne izkoristiš »pametno« – lena.
Če bi lahko nekaj naredila, pa raje bereš knjigo – lena.
Če se ti ne da – se malo prisili.
Če drugi zmorejo več, bi verjetno lahko tudi ti.
Počitek je seveda dovoljen.
Ko si utrujena.
Ko si naredila dovolj.
Ko je vse postorjeno.
Skratka … nikoli.
Ker kdaj je zares vse narejeno?
Vedno obstaja še nekaj.
Mail, na katerega bi lahko odgovorila. Ideja, ki bi jo lahko razvila. Omara, ki bi jo lahko pospravila. Nekaj za službo. Nekaj za otroke. Nekaj zase.
In če slučajno pride trenutek, ko ni nič nujnega, lahko vedno najdem nekaj, kar bi bilo koristno narediti.
Dolgo se mi je zdelo, da je to pač življenje odraslega človeka.
Danes nisem več tako prepričana.
Pravzaprav vedno bolj sumim, da smo za »lenobo« poimenovali marsikaj, kar je za dobro življenje nujno potrebno.
Počitek.
Dolgčas.
Tišino.
Strmenje skozi okno.
Poslušanje glasbe brez tega, da zraven še nekaj počnem.
Dan, ki na koncu nima nobenega oprijemljivega rezultata.
Preprosto biti.
Kaj pa, če se ustavim in potem … obstanem?
Mislim, da je bil nekje pod vsem tem pri meni dolgo tudi strah.
Če neham pritiskati nase, kaj če se ne premaknem več?
Če si dovolim početi manj, kaj če mi bo to postalo všeč?
Kaj če bodo drugi medtem ustvarjali, gradili, napredovali, jaz pa bom ostala nekje zadaj?
Kaj če bo življenje zdrvelo mimo mene?
Zanimivo, koliko zaupanja imamo v svojo sposobnost, da se prisilimo v gibanje – in kako malo v svojo naravno željo po njem.
Kot da brez notranjega glasu, ki govori »daj, moraš, morala bi, še tole«, sama od sebe nikoli več ne bi vstala s kavča.
Ampak moja izkušnja je pravzaprav precej drugačna.
Ko imam energijo za nekaj, kar mi je pomembno, se premaknem.
Ko me nekaj zares pokliče, se odzovem.
Ko nekaj mora biti narejeno, naredim.
In vedno bolj ugotavljam, da me mirovanje ne spreminja v pasivnega človeka.
Velikokrat mi šele pokaže, kam sploh želim iti.
Ko ne počnem, začnem čutiti
Obstaja pa še en razlog, zakaj se mi zdi ustavljanje tako pomembno.
V miru se srečam s sabo.
Ko je moj dan poln dela, opravkov, ljudi, informacij in naslednjih stvari, ki jih moram narediti, lahko zelo dolgo ne opazim, kaj se pravzaprav dogaja v meni.
Občutki zaradi tega ne izginejo.
Samo jaz jih ne slišim.
In potem nekje iz ozadja še vedno vplivajo na moje odzive, odločitve, odnose in način, kako doživljam svet.
Ko se ustavim, postanejo glasnejši.
Včasih prijetni.
Včasih precej manj.
Ampak lahko jih začutim.
In vedno bolj verjamem, da je prav to način, kako jim zares dam prosto pot.
Ne tako, da jih analiziram do onemoglosti.
Ne tako, da jih poskušam čim prej spremeniti v nekaj lepšega.
Ampak da sem nekaj časa z njimi.
Da jih pustim biti.
Ker tisto, čemur dam prostor, me velikokrat neha voditi iz skritega kotička.
Manj energije za delati. Več energije za živeti.
Potem pa je tukaj še nekaj zelo preprostega.
Moja energija ni neskončna.
In energija, ki jo ves čas usmerjam v delati, pač ni več na voljo za biti.
Za opaziti, da mi je lepo.
Za poslušati glasbo in jo dejansko slišati.
Za čutiti svoje telo.
Za pogovor, pri katerem nisem z mislimi že tri korake naprej.
Za otroke.
Za knjigo.
Za dober obrok.
Za pogled skozi okno.
Za tisti čisto navaden občutek:
Dobro mi je.
In kako nenavadno je, da lahko porabim toliko energije za ustvarjanje življenja, v katerem mi bo nekoč dobro …
da vmes sploh nimam energije opaziti, da mi je dobro že zdaj.
Mogoče se v mir vračam rekalibrirat
Zadnje čase mi je zelo blizu ena misel:
Kaj pa, če se v mir ne vračam zato, da obstanem, ampak zato, da se rekalibriram?
Da za trenutek neham energijo pošiljati na vse strani.
Da preverim, kje sploh sem.
Kako sem.
Kaj čutim.
Česa si želim.
Kaj je še moje in kaj počnem samo zato, ker sem nekje pobrala idejo, da bi morala.
In šele potem:
Kam naprej?
Mogoče ni vedno treba vedeti.
Mogoče se mora včasih najprej vse malo poleči, da lahko sploh začutim smer.
Samo sem
Verjetno je tudi zato meni tako ljuba Energijska Povezava.
Ker se pri njej ustavim.
Dobesedno.
Uležem se. Zaprem oči.
In ničesar mi ni treba.
Ničesar doseči.
Ničesar razumeti.
Ničesar rešiti.
Samo sem.
Energijo, ki jo sicer ves dan razdajam na vse strani, zberem nazaj pri sebi.
Včasih pride globok mir.
Včasih pridejo občutki.
Včasih nekaj, česar prej sploh nisem slišala.
Včasih ne pride nič posebnega.
In tudi to je okej.
Ker mogoče ni bistvo v tem, da se mora med ustavljanjem nekaj zgoditi.
Mogoče je že to, da sem nekaj časa popolnoma pri sebi, dovolj.
In pravzaprav se mi zdi skoraj smešno, koliko se lahko zgodi takrat, ko navzven ne počnem ničesar.
Let’s do less.
Ne želim nehati ustvarjati.
Ne želim nehati delati, graditi, raziskovati, poskušati, se premikati.
Imam ogromno želja.
Ogromno stvari me zanima.
Še vedno si želim rasti.
Samo vedno manj si želim življenja, v katerem je moja vrednost odvisna od tega, koliko sem naredila.
In vedno manj me zanima početje samo zato, da lahko rečem, da sem nekaj počela.
Hočem manj.
Ampak tisto manj zares.
Če delam – želim biti pri tem.
Če ustvarjam – želim ustvarjati nekaj, v kar verjamem.
Če sem z nekom – želim biti z njim.
Če počivam – želim počivati, ne pa polovice počitka porabiti za slabo vest, ker počivam.Če plešem – želim plesati.
Če berem – želim brati.
Če ljubim – želim ljubiti.
Če živim …
želim biti tukaj za to.
Mogoče je to moja trenutna definicija »manj«.
Ne manj življenja.
Manj vsega, kar mi preprečuje, da bi življenje zares čutila.
I’m all about doing less.
But doing it with all my heart. 