Energijska zaščita:od ritualov do meja

Najprej opazim, kaj se dogaja z mano

V znanosti obstaja izraz interocepcija. Poenostavljeno povedano gre za zaznavanje in interpretiranje signalov, ki prihajajo iz notranjosti našega telesa.

Bitje srca. Dihanje. Lakota. Žeja. Napetost. Bolečina. Toplota. Nelagodje.

Velik del teh procesov poteka, ne da bi o njih zavestno razmišljali. Ko svojo pozornost usmerimo k telesu, pa lahko začnemo opažati stvari, ki smo jih prej zlahka spregledali.

In prav to je zame postalo pomembno.

Ne toliko vprašanje:

»Kaj je zdaj prišlo name?«

 

Ampak najprej:

»Kaj se trenutno dogaja z mano?«

 

Sem sproščena ali napeta? Se je moje dihanje spremenilo? Sem bila pred pogovorom mirna, zdaj pa čutim nemir? Se ob določeni osebi vedno znova zalotim, da postanem previdna?

Telesni odziv seveda še ne pove, zakaj se nekaj dogaja. Napetost ob človeku ni dokaz, da ima ta človek »slabo energijo«. Na naše odzive vplivajo trenutno počutje, stres, pretekle izkušnje, odnosi in dogajanje okoli nas.

Zato telesnega občutka ne jemljem kot nezmotljiv detektor resnice.

Ga pa jemljem kot informacijo, vredno pozornosti.

In kje je tukaj energija?

Sama verjamem, da energije med nami tečejo in da lahko vplivajo na nas. V svojem energijskem delu sem imela dovolj izkušenj, da tega dela svojega doživljanja ne želim zanikati samo zato, ker ga ne znam vedno razložiti.

Hkrati pa mi ni treba vsakega neprijetnega občutka avtomatično razložiti z energijo.

Vsi poznamo pogovor, po katerem smo izčrpani. Človeka, ob katerem postanemo napeti. Prostor, v katerem nam je neprijetno. Za marsikaj od tega obstajajo povsem vsakdanje razlage – naše telo in živčni sistem se ves čas odzivata na ljudi in okolje.

Zato danes, preden začnem ugotavljati, kaj sem od koga »pobrala«, preverim raje:

Kako mi je? Kaj potrebujem? In ali lahko glede tega kaj naredim?

Moja najbolj učinkovita »energijska zaščita« so postale meje

Tega se nisem naučila med energijskim delom.

Naučila sem se skozi odnose.

Začela sem opažati, kolikokrat rečem ja, čeprav čutim ne. Kolikokrat ostanem nekje dlje, kot mi ustreza. Kolikokrat dovolim vedenje, ob katerem se ne počutim dobro, samo zato, da ne bi povzročila neprijetnosti. In kolikokrat poskušam poskrbeti za počutje drugih ter pri tem zapustim sebe.

Potem sem začela poskušati drugače.

Reči ne.

Se umakniti.

Povedati, da mi nekaj ne ustreza.

Nehati razlagati in opravičevati vsako svojo mejo.

Nehati people pleasat.

In zanimivo – sčasoma sem čutila vedno manj potrebe po tem, da bi se ves čas pred nečim ščitila.

Ne zato, ker bi začela verjeti, da nič ne more vplivati name.

Ampak ker sem začela bolj zaupati, da bom opazila, ko mi nekaj ne ustreza, in si dovolila glede tega tudi kaj narediti.

Kaj pa kristali, vizualizacije in rituali?

Še vedno imajo svoje mesto.

Obožujem kristale. Namera mi ogromno pomeni. Včasih mi prijajo ritual, tuš, odprto okno, kadilo, sprehod ali nekaj, kar sama doživljam kot energijsko čiščenje.

Ničesar od tega ne želim zavreči.

Težava zame nastane šele takrat, ko tehnika nadomesti nekaj, kar mi je že zelo jasno.

Če moje telo že deset minut govori NE, jaz pa še vedno stojim tam in si okoli sebe vizualiziram vedno debelejši zaščitni mehurček …

… mogoče ne potrebujem boljšega mehurčka.

Mogoče moram samo oditi.

Kaj če zaščita ni življenje v obrambi?

Danes ne želim skozi življenje hoditi v nenehni pripravljenosti na vse, kar bi se me lahko »prijelo«.

Veliko bolj uporabno se mi zdi, da znam zaznati sebe, preveriti, kaj se dogaja, in po potrebi ukrepati.

Včasih bo to pomenilo kristal, namero ali ritual.

Drugič počitek, pogovor ali sprehod.

Včasih pa bo moja najbolj učinkovita »energijska zaščita« zelo preprosta:

Ne. Tega pa ne.