Delo z namero
Namera je eno najmočnejših orodij, kar jih poznam. V osnovi je zelo preprosta - na podoben način kot prošnja ali molitev. Le izrečemo jo in s tem je delo bolj ali manj opravljeno. Ampak zakaj se potem prošnje, želje, molitve - v nadaljevanju se osredotočam na namere - ne uresničujejo (manifestirajo) kot po tekočem traku, če je to tako enostavno? V tokratnem zapisu najdeš odgovor na to in druga vprašanja o nameri.
Kaj je namera?
Namera je zavesten vpoklic univerzalne življenjske energije, ki je na voljo vsakomur izmed nas – vedno in povsod. Univerzalno energijo si lahko predstavljaš kot polje prosto »pretakajoče se« energije, katere namen je, da jo povabimo k sodelovanju. Na nas se sicer odziva vedno, če se tega zavedamo ali ne. Pri delu z namero pa zavestno vzpostavimo komunikacijo in vez s tem poljem energije znatno okrepimo.
Namera torej deluje kot most, ki nas poveže z univerzalno življenjsko energijo.
Zakaj pa je namera tako koristna?
Namera je dragoceno orodje, ker te, ko z njo (so)deluješ, podpira pretok energije in tako ne črpaš iz lastnih zalog.
Kaj to pomeni v življenju?
Se ti kdaj zgodi, da določeno delo enostavno steče, spet drugič pa zanj porabiš veliko več časa, fokusa in si po opravljenem delu (in mnogo dodatnih zapletih, ki so se pojavili nekje vmes) izčrpan/a?
To je razlika med delovanjem v pretoku in delovanjem na silo.
In ja – tudi če se z namero še nikoli nisi zavestno ukvarjal/a, si ta pretok zagotovo že občutil/a. Energija vedno deluje. A kadar jo povabimo z jasnim namenom, lahko veliko več ustvarimo z manj napora – in ob tem ostanemo bolj celoviti.
Kdo pa lahko deluje z namero?
Z namero lahko deluje vsakdo, ki si tega želi.
Za namero ne potrebuješ predznanja, let meditacije ali kakršnih koli duhovnih praks ali izkušenj – čeprav pomagajo. Vseeno pa je to čisto zemeljsko orodje, ki ga uporabljajo mnogi zelo uspešni posamezniki in tudi velike korporacije. Tudi sama sem podjetnica in po nekajletnem raziskovanju sodobne spiritualnosti, danes bolj kot kadarkoli prisegam na čisto zemeljske in praktične stvari.
Kako izvajamo namero?
Najpomembnejša stvar pri izvajanju namere je, da izhajamo čimbolj iz srčnega prostora. Iz stanja ali počutja, ko smo iskreni s seboj. Ko smo v stiku s seboj. Da smo v stiku s seboj, vemo, ko smo mirni, zadovoljni, ko zaupamo in se dobro počutimo.
Zato je moj nasvet številka ena za postavljanje namere, da najprej poišči stik s svojim srčnim prostorom. Na tebi je, da se odločiš zase in to, kar ti je pomembno ter si vzameš nekaj trenutkov in se izkrcaš iz vsakodnevnega vrtinca obveznosti, stresa, skrbi. Ter preideš v drugačno stanje zavesti, v poglobljen stik s seboj, kjer se ne odločaš na podlagi nerazumevanja in pomanjkanja, temveč izhajaš iz miru in védenja.
To najlažje dosežeš tako, da poiščeš miren prostor, kjer te ne bo nihče motil, se udobno namestiš, zapreš oči in se z nekaj globokimi vdihi in izdihi sprostiš. Sama rada uporabim dišave, kadila, svečke ter sproščujočo glasbo za še dodaten učinek.
Ko ti je prijetno in se dobro počutiš, oblikuj misel in jo izrazi, na način, ki ti je blizu. Z besedo, z zapisom, s pesmijo, s sliko …
Voila. Namera ustvarjena.
Vendar se proces najpogosteje ne zaključi tu. Je pa vse od te točke dalje govora o manifestaciji.
Za namero pride spuščanje. Morda najtežji – pa hkrati najbolj ključen korak. Ne oklepamo se. Ne preverjamo vsak dan, ali deluje. Le opazujemo, kaj prihaja v naša življenja. Kaj mi telo šepeta. Kaj mi pokažejo dogodki. Kako se lahko odzovem malo drugače kot nekoč. Ampak kot sem že rekla, namera je bila zaključena davno preden smo se začeli spraševati o tem, kdaj in kako bo udejanjena, kakšne spremembe je prinesla.
Zato sama namero in manifestacijo dojemam kot ločeni učenji.
Namera je zame stik. Trenutek. Iskrenost. Notranji »da«. Čas zame. Ritual, ki me razveseljuje.
Manifestacija pa je rezultat – fizični izraz tega, čemur smo se odprli. Je lekcija nenavezanosti. Manifestacija pride, ko spoznaš, da je življenje ena čudovita namera za namero.
Namera v korakih:
1. Namero izražaj, ko se dobro počutiš, si umirjen/a in imaš dovolj časa.
2. Razmisli o tem, česa si želiš, kje naj te podpre pretok energije.
3. Izreci v mislih, na glas, zapiši, nariši ali izrazi kako drugače. Pri tem raziskuj in opazuj, kakšen izraz te bolj podpira (npr. običajno je govorjena beseda močnejši sprožilec, kot misel, ti pa seveda ugotovi, kaj podpira tebe)
4. Zahvali se.
5. Posveti se življenju in pozabi na namero.
6. Sledi energiji, ki se steka v tvoje življenje
Tako, sedaj si pripravljen/a …
Če te zanima več o nameri, preberi še mojo izkušnjo spodaj ali spremljaj dogajanje, povezano z namero.
In pa dolgujem ti še odgovor na čisto prvo vprašanje v tem zapisu.
Zakaj se namere ne uresničujejo pogosteje?
Ker to ni bistvo namere. Ko namera deluje, živimo v pretoku. In njena uresničitev je le češnja na torti.
Moja pot z namero
Z namero se učim delovati že skoraj desetletje. Začelo se je s »tablo vizij«, ki sem jo izdelala v svojem prvem poslu. Takrat o nameri, manifestaciji in podobnem nisem vedela ničesar, ampak sem namero podajala, ker so tako učili drugi. Brez posebne razlage. Samo s pojasnilom, da to pač deluje – za dosego ciljev, seveda.
Najbolj zanimivo je, da sem takrat delovala povsem intuitivno. Tega, da nekaj slik in sporočil, ki jih umestiš na list papirja, vodi do uresničitve ciljev, nisem dojemala. Mi je pa bil zanimiv sam proces – ustvarjanje in razmišljanje o svojih najbolj norih sanjah. V tem sem uživala. Bil je moj posebni ritual.
Takrat so mi svetovali, naj tablo vizij postavim nekam na vidno mesto, da jo bom čim pogosteje gledala. Tega nisem naredila, pač pa sem jo pospravila zelo kmalu po tistem, ko je nastala. In pozabila nanjo.
Da se je v tistem obdobju začelo intenzivno dogajati in se je vse nekako poklopilo … naključje? Morda. O tem takrat nisem razmišljala. Dela je bilo veliko, še več je bilo priložnosti, ki so me potiskale iz cone udobja, znova in znova … zaupanja pa je bilo še več. Enostavno vedela sem v vsakem trenutku, da sem na pravi poti.
Tako je (vz)cvetel moj prvi posel, ki je v nekaj mesecih postal zelo uspešen. In v nekem trenutku sem se spomnila svoje table vizij – uresničil se je dober del norih sanj, ki sem jih umestila nanjo (kasneje prav vse – in to v roku, ki sem si ga zadala).
Potem se je zgodilo življenje – in moje okoliščine ter z njimi vizija so se popolnoma predrugačili. Na vrsti je bila drugačne vrste rast.
Namera me je ves ta čas – posebno v okviru različnih ritualov, terapij, obredij – spremljala in me vodila skozi različne situacije.
V zadnjih mesecih pa sem (za)čutila potrebo, da bolje razumem, kako namera deluje. Veliko sem se posvečala hvaležnosti in manifestaciji in sčasoma ugotovila, kako uživam v času, ki ga posvečam povezovanju s seboj. Jutra in večeri, ki sem jih namenila temu, so postala moj najljubši del dneva. Kmalu se je občutek razširil skozi cel dan in danes, ko sem ponovno na podjetniški poti, delujem s podporo namere večino časa. Tako vsaj čutim.
Pogosti so bili trenutki, ko je bilo obveznosti na videz več, kot pa časa. Takrat sem z jasnostjo določila prioritete (podala namero) in se potem prepustila toku.
Z namero sem se naučila slediti navdihu in se posvetiti stvarem, ki so prišle naproti – in te so večinoma šle gladko.
Seveda pa sem občasno še trmasto vztrajala pri izpolnjevanju obveznosti. Vedno mi je uspelo, kar sem si zadala, vseeno pa sem za obnovitev svoje energije potem potrebovala precej časa.
Marsikdaj se moje početje ni zdelo logično. Ko bi namreč »nujno morala« delati na kakšni zadevi, ki je imela rok, me je recimo povleklo ustvarjanje. In sem ustvarila nekaj čudovitega. Potem pa je prišel »preblisk«, ko sem tisto »zoprno« delo, ki se mi je prej upiralo, opravila v znatno manj časa in s še manj truda, kot sem si predstavljala. <3
Velikokrat sem se tudi ukvarjala z mislijo, da bi res rada napisala objavo za družabna omrežja pa me je namesto tega noro vleklo hodit. In kaj se je zgodilo sredi pohoda? Iz mene so začele teči besede, tako da sem se morala ustaviti in jih zapisati – celi, včasih daljši, zapisi so se izlili v nekaj minutah.
Če se to zgodi 1x, je lahko pripisati naključju. Ko to doživljaš dan za dnem, veš, da je življenje predte postavilo nekaj izjemno dragocenega.
Zato sem na namero začela gledati nekoliko drugače. Se odločila, da jo poskusim približati še komu.
Danes z namero delujem tako, da se povežem s seboj in si naslikam trenutek, ko je namera že uresničena. Prikličem si občutke, ki si predstavljam, da me bodo obhajali – in vedno s hvaležnostjo ugotovim, da so ti občutki že del mene. Le iz dnevnega vrveža izstopim in se povežem z njimi. Verjamem, da je to kot treniranje mišice – večkrat kot se povezujemo s seboj, bolj s tokom življenja (in podporo namere) živimo – do trenutka, ko to povezovanje tako ponotranjimo, da postane del nas.
In takrat začnemo opažati, da so se naše namere začele uresničevati – ker smo več kot v redu tudi brez njih – in to sprosti pritisk, ki preprečuje manifestacijo.
A se po vseh prebranem sprašuješ, kako zdaj začeti z namero?
Potem je to lahko tvoja prva – Spoznati in naučiti se delovati z namero.
Upam, da se ti je vsebina zdela zanimiva. Pa seveda dobrodošla/dobrodošel, da namero ustvariva skupaj.